[ Pobierz całość w formacie PDF ]
postajala in se oddihovala. Mo je hudomu0 no gledal
Janeza in se mu smehljal, Janezu je bilo sitno, e0 , kaj
me gleda tako?
Dobro se dri0 , o Janez Trlepov! se je mo naposled
zasmejal in ga udaril po rami. Mlad si, pa vendar e
mo, previden in preudaren.
O, kaj me res poznate? se je Janez zaudil.
Kjer se pokae kdo Trlepovih, kar zavr0 i, vanj se obr-
nejo vse oi. Kako te e dolgo ne bi poznal?
194
STIKI TLAAN
BESeDA
Kdo pa ste vi, da bom vedel tudi jaz?
Miklav s atea.
In greste na bojo pot? Ali je kdo bolan?
Ni; grem kar tako, pa ne za nevesto, kakor nemara
ti, se je Miklav hahljal. Ve0 , sveta Nea res rada po-
maga tudi tistim, ki uakati ne morejo, da bi se e nakle-
nili v zakonski jarem.
Janez je v zadregi molal, udil se je, e0 , prebiti de-
dec ve tudi o Anki.
O, pa nevesta bi bila potrebna tudi meni, vdovec
sem, je Miklav hitel praviti. Stare ne maram jaz, mla-
da pa mene nobena ne ve; tako, vidi0 , mi tudi sveta Ne-
a ne more pomagati. Saj je morda prav. Star enin in
mlada nevesta nimata dobre letine.
I, saj ste trdni, 0 e zadosti vam bo vsega.
Zadosti bo, ko dobim z lopato po trebuhu, sicer pa
velja zame samo 0 e: Sam ivel, sam umrl, sam v nebesa
0 el!
Zgovorni mo je br preskoil 0 egavi pogovor in pov-
zel prej0 njo misel:
Kaj sem hotel e rei? Ve0 , kmeki upor se ukre0 e
prav v kratkem. Vse Posavje se e dolgo pripravlja, ve-
mo pa, da pritisnejo tudi tajerci, akamo le 0 e Hrvatar-
jev, da zano.
Ali res? je Janez kratko dihal. V katero smer se
obrne vsa sila?
195
STIKI TLAAN
BESeDA
Nad gradove, glej ga! Gospodo moramo pognati
vso.
Tudi, e je dobra?
Dobre ni nobene nikjer!
Kaj pa sti0 ka, meni0 ka?
Miklav je molal, kakor da je presli0 al; potlej je na-
roil:
Oetu povej vse, kar si sli0 al in morda 0 e bo0 na tej
boji poti.
la sta dalje. Iz go0 ave ob stezi je kmalu zavejal hud
hud smrad.
Kaj je neki? sta vedeno stopila v go0 o.
Nedale od steze je pod mlado, ko0 ato smreko leal
mrli, rvad je e lezla po njem.
Bog pomagaj lovek je! se je Janez ustra0 il.
Klate, da, je Miklav pokimal. Star je e bil, krasti
ni mogel ve, le berail je 0 e, pa ga je zmogla smrt, saj bo
od lakote tudi nas, e nam Bog ne preloi prav kmalu.
Poglejte no, je Janez opazil. Kaj nima za klobukom
petelinjega peresa?
O, saj res, saj res ... Ti, ta ni bil le klate, hodotaj je
bil, glasnik iz Hrvatije!
To se pravi, da bo poilo, kajne?
Kri boji, vse kae tako.
Morda je tudi on hotel na Kum?
Zdaj je e v nebesih, naj prosi Boga tudi za nas!
196
STIKI TLAAN
BESeDA
A kaj bi midva z njim?
Pojdiva, da prideva do ljudi in poveva, kaj sva na0 la.
Pri0 la sta do samo0 ne hribske kmetije in se oglasila.
S Kuma je 0 el ondan, 0 e ustavil se je pri meni, milost
boja bodi z njim! je kmet pravil po spominu. Pa slab
in nadloen je tudi e bil. Vabil sem ga, da bi legel pri
meni in se opomogel, pa ni hotel, gnalo ga je le kar na-
prej, usojeno mu je bilo pa tako.
In ne ve0 , kdo in odkod je bil?
Kdo? Iz na0 ih krajev ne. Klate, bera.
Kr0 anski pogreb mu pa le gre.
Precej po0 ljem glas v entjur, da pridejo ponj. A kdo
bo utrpel pogrebnino?
Bog, e ne soseska, ki bi morala.
Izza vogala se je pripodilo krdelo otrok. Bilo jih je de-
set ali koliko in so strahoma obstali, ko so zagledali oba
tujca.
Odkod pa ti drobljanci? se je Miklav nasmehnil
otrokom. Le koliko jih je!
Moji so, moji, pa 0 e niso vsi, trije pasejo koze, se je
hribec hvalil. O, kruha in otrok ni v hi0 i nikoli preve.
Iz hi0 e se je zasli0 al glas dojenka. ena mi je v postelji
... veraj je bilo ... pa ima e tak glas! se je sreni
oe smehljal. No, le sedita tjale pod lipo, da se odpoi-
jeta in se kaj pomenimo, je vabil. Samo tale drobi 0 e
napasem prej, da ne bo takega ivava, je dejal in pred
197
STIKI TLAAN
BESeDA
otroke prinesel veliko kablico mleka in linik lesenih
lic.
Glej ga, torej ziblje0 ? ga je Miklav drail. Ali jih bo
0 e kaj?
O, kakor bi drobnico potresel, e Bog d! je mo
veselo meikal. Ne zamerita, je br obraal pogovor,
ali ne bi tudi vidva srebnila nekoliko mleka? Saj ga,
hvala Bogu, ne manjka, precej imam koz in ovac in
pridno se mrkajo.
A Miklav in Janez sta imela v oeh 0 e mrlia in v nosu
tisti stra0 ni smrad, ubranila sta se jedi in 0 la dalje; tudi
sonce se je nagnilo e prav mono.
Steza je lezla hudo navkreber. Bojepotniki so ju do-
hajali. Miklav je poznal vse. Bili so iz martina, entvi-
da in entruperta, Zagorja in Trebovljega, z Va, Pol0 -
nika in iz Svibnega, prav dosti jih je bilo iz tajerskega,
tudi 0 kofijskih ljudi iz Gornjega grada, velika krdela iz
dólenjih krajev in daljne Hrvatije.
He, dosti nas bo, je Miklav dejal.
Okoli bojepotne cerkve je bilo e vse ivo ljudi. Po
tratini so goreli ognji, na ranju so se pekli janki in pra-
0 iki. Bojepotniki so hrupno pritiskali in kupovali, se
potlej oblizovali in v slast nacejali s kislim vinom, ki sta
ga zgovorna Dolenjca oemala iz vinskega meha.
Miklav in Janez sta se rinila povsod.
Poglejva, kdo vse je e tu? je vedeni mo momljal.
198
STIKI TLAAN
BESeDA
Kaj akate koga?
akam in ne akam. O, kaj pa ta? je Miklav z omi
mrknil po glumau mazau, ki je udno na0 emljen dro-
bencal pred svojo kolibo in vpil.
Ljudje boji, le semkaj, semkaj! Za vse bolezni imam
zdravila, prav pod ceno jih vsakomur prodam in 0 e do-
ber svet po vrhu dam tudi za stvari, o katerih lovek ne-
rad govori!
Janeza je zbolo, bolne Anke se je spomnil. Kaj ko bi
tale prihaja res imel zdravil tudi zanjo?
Tega pa le kar pustiva, je Miklav poasi iz gnee
rinil Janeza. Kar ponuja ta, je le za silo kakor leskova
trta.
[ Pobierz całość w formacie PDF ]