[ Pobierz całość w formacie PDF ]
mrtvim glasom, niso je poznali, te ljubezni, in zato se
tudi nikdar niso zavedeli tiste grozne bede in rev0 ine,
katera je od oetov asov trla rod, ki se je zbiral okrog
staroslavne stolice sv. Maksima!
Nekaj asa je vladala tihota. Knez se zamisli:
Morda je nekaj resnice v besedah va0 ih!
In po sobi prine hoditi. Pristopi k oknu ter dvigne za-
veso, da prisije sonce v sobo. Pred njegovim pogledom se
razprostira rumeno obsejana ravnina: zlato klasje se zib-
128
MRTVA SRCA
BESeDA
lje v pu0 u, zeleni travniki se 0 irijo vmes in 0 trlei vino-
gradi se vrste med zranimi logi. V ozadju pa se dviga
ponosno gorovje s kipeimi svojimi vrhovi, na katerih
poiva skoraj veni sneg. Knez se zamisli v pokrajino.
Krasna zemlja, pravi mehko, in dozdeva se mi, da
sem 0 e veraj tekal otrok okrog domae hi0 e. Tedaj tudi
nisem poznal drugega jezika nego tistega, ki ga je govo-
rila rodna mi mati.
In vendar, pristavi otono, koliko asa je preteklo
od tedaj. To pa je resnica, poezija, ki veje iz materinega
jezika, veno je resnina! To uti lovek najbolj tedaj, ko
v sivi starosti zapu0 a ivljenje!
Filip je bil med tem asom tudi pristopil k oknu.
Da, kneja milost, lepa zemlja je zemlja slovenska.
Ali, kar jo dii najbolj, to je rod, prebivajo po njej. Dol-
go asa je leala nem0 tva skala nad njim, in da ni pogi-
nil pod njo, priuje dokaj, koliko plodnih moi mora
imeti v sebi mali, a preudni ta narod. Prebudil se je zo-
pet, a prebudila ga je samo ljubezen do materinega jezi-
ka. Na vseh mestih se je razpoila in razmelinila nem0 -
tva skala, in studenci narodne ljubezni udarjajo na dan,
kakor udarjajo po dolgem deevju hudourniki iz zelenih
bregov. Za vse, kar ima, ima narod slovenski zahvalo
dajati jeziku svojemu. Mo tega jezika ga je prebudila iz
smrtnega spanja. Ali zdaj, ko se je ravnokar prebudil,
slaboten je 0 e, opoteka se sem, opoteka se tja in podsta-
129
MRTVA SRCA
BESeDA
ve nima, na katero bi se stalno oprl. Nima vodnika,
nima pastirja, in tako je naravno, da se moi drob in da
deluje vsaka glava in glavica po svoji volji! Ni ga stebra,
da bi se okrog njega kristaliziralo narodno delo. Ali naj
vam 0 e dlje govorim, kneja milost? Pri takih razmerah
dana je velika naloga knezu in 0 kofu, sedeemu na sto-
lici sv. Maksima. Moral bi zapustiti vzvi0 eno svoje mesto
ter iti med narod. Prijeti bi moral za prapor kakor voj-
nih et zapovednik v najvi0 ji nevarnosti in biti prvi na-
rodni vojnik, pravi narodni vojskovodja, katerega bes-
eda bi se ula tudi v najbolj oddaljenem mestu. Bil bi
naroda pravi oe in do neba bi ga povzdigoval rod hva-
leni. Lep0 ega ivljenja, kakor bi ga imel tak knez in mo
po volji boji, si misliti ne morem. In to je, kar sem vam
povedati hotel!
Zopet se zamisli vladika. Konno pa spregovori za-
spano: Kako pravi don Filip:
Ich lie euch bis zum Ende reden Anders,
begreif ich wohl, als sonst in Menschenkpfen
malt sich in diesem Kopf die Welt
Na steaj so mi odprta groba vrata in stolica svetega
Maksima postane kmalu sirota. Kaj hoem jaz? Morda
poznej0 ih kdo, morda! Z Bogom, mladi prijatelj!
Knez pozvoni. Videti je bilo, da noe dlje govoriti.
Streaj stopi v sobo. Filip odide z globokim poklonom.
130
MRTVA SRCA
BESeDA
Torej tudi mrtvo srce! vzdihne sam pri sebi.
Zunaj na koridoru so akali gospodje. Nekateri so po-
vpra0 evali Filipa, o em je govoril s knezom in toliko
asa. Ali v tistem hipu je stopil 0 kof iz svoje sobe.
Vsi se globoko priklonijo.
Opraviti elim kratko molitev v va0 ki kapeli, in elja
moja je, da me spremite tu se obrne knez k staremu
upniku vi, gospod upnik Skala!
Skala, vesel sree svoje, naglo priskoi ter pritisne ust-
na svoja na ble0 ei biser na knezovi roki. Janez Evan-
gelist si pokrije glavo in odide v milostivem razgovoru
s Skalo. Za njim odide vsa druba.
Ko so bili od0 li gospodje in je Filip sam ostal na hod-
niku, imel je priliko uti tale razgovor v zapu0 eni obed-
nici.
Pij 0 e enkrat, Lovre! uje se hripavi glas domaega
gospodarja, pij 0 e enkrat, raca pijana, in veseli se z
mano, da se je stvar tako dobro konala! To ti je starina,
da je nima0 enake v kleteh svojih, dasi ima0 vina obilo!
Glas Ernesta Malca je oznanjeval, da je mo pil nekaj
ez mero.
Le pijva ga! oglasi se Lovre Sodar. Zauje se kup
venket.
Ali meni0 , da se bodo res usedali na limanice? vpra-
0 a Lovre tleskaje z ustnami.
131
MRTVA SRCA
BESeDA
Bo0 videl! Kakor muhe na medeno satje, e ga posta-
vi0 na sonce! odgovori Ernest krie. A zdaj morava za
njimi, ti suknjarji so silno obutni. e enkrat pijva!
Zopet sta pila.
[ Pobierz całość w formacie PDF ]